Orodje po domače

Jezik je bistvo našega vsakdana, pa naj bo to govorjeni jezik, znakovni jezik in nenazadnje tudi programski jezik, ki se skriva za vsemi 'pametnimi' napravami. Gradbeno tehničen jezik je svojevrsten; poln je izposojenk, popačenk in tujk, večina jih je že tako »udomačenih«, da jih pravzaprav niti ne opazimo. Od kod izhajajo pogovorna imena orodij in kaj pravzaprav pomenijo?

Predstavljajte si, da ste na podstrehi našli klubsko mizico, ki bi z manjšimi prilagoditvami postala čudovita nočna omarica. Mojstra prosite za napotke in dobite taka navodila:

»Tapru' razšraufi omarco in celo pošmirgli. Začni s ta grobim šmirglpapirjem, pol pa z bl finim. Pol pa farbej, najlaži boš s širšim penzlnom. Ko se barva posuši spet mal pošmirgli s ta najbl finim šmirglpapirjem, pol pa s penzlnom novo plast farbe. Če je treba to vse še enkrat ponovi. Si reku, da hočeš dodat še eno poličko ane? No, pol morš v dilce zvrtat lukne. Dilo dej u šraubštok, pa z bor mašino zvrti lukne. Pa pol še v ta drugo dilo. Pol pa vse skupi nazaj zašraufi s šraufencigerjem.«

Si predstavljate taka navodila? Kaj pa taka:

»Najprej s pomočjo izvijača razstavi omarico in celo pobrusi. Začni z grobim smirkovim papirjem, nato pa z vse bolj finim. Nato omarico pobarvaj, najlažje boš barval s širšim čopičem. Ko bo barva suha, ponovno malo pobrusi z najbolj finim brusnim papirjem, nato pa spet s čopičem nanesi novo plast barve. Po potrebi ves postopek še enkrat ponoviš. Bi rad na dno dodal še eno poličko, kajne? Za to moraš v stranice zvrtati luknje. Stranico daj v primež, nato pa z vrtalnikom zvrtaj luknje. To ponovi še na drugi stranici. Nato vse skupaj sestavi s pomočjo vijakov in izvijača.«

Katera navodila so vam bolj domača? Katera bolje razumete?

No, dejstvo je, da tovrstna navodila večkrat dobimo v pogovornem jeziku, polnem izposojenk, popačenk in tujk, največkrat iz nemškega jezika. In navkljub temu, da verjetno vse poznate in jih tudi razumete, vam predstavljamo nekaj zanimivih razlag o izvoru teh besed. Poleg tega vam podrobneje predstavljamo tudi lastnosti določenega orodja.

Štemarca

Ko slišimo besedo 'štemati' nas velika večina pomisli na udarno ali rušilno kladivo in z njima povezano 'štemanje'. Ta pogovorno in v žargonu uporabljana beseda izhaja iz nemške besede 'stemmen', ki v slovenskem prevodu pomeni dolbsti.

Beseda 'štemati' pa ima v slovenščini še druge pomene. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika najdemo tri razlage za ta nenavaden glagol:

ceniti: že od nekdaj ga je zelo štemal
imeti rad, ljubiti: naj vedo, da jo štemam
biti domišljav, prevzeten: nikar se tako ne štemaj; štemano se drži

Prav zaradi večpomenskosti besede 'štemati', lahko tvorimo skoraj neverjetne in včasih tudi dvoumne povedi, kot na primer:

Ker vas štemamo, vam ponujamo pestro izbiro štemarc. A bodite pazljivi, da med štemanjem ne boste preveč štemani; ne podcenjujte težavnosti dela in bodite previdni. Ko končate s štemanjem in delom, vam priporočamo, da večer preživite v družbi tistih, ki jih štemate.

Pa se vrnimo k 'štemarci'. Kaj pravzaprav je 'štemarca' oz. udarno ali rušilno kladivo? Že ime samo nam pove, da s kladivom udarjamo in rušimo, a laik, bi si ob imenu lahko predstavljal zelo veliko in težko kladivo. Seveda temu ni tako, saj gre za električno orodje in udarce namesto naših rok, zadaja motor kladiva. Moč kladiva pa je odvisna od zmogljivosti štemarce in moči udarcev, ki lahko dosežejo tudi prek 60 J.

Fleksarca

Izraz za kotni brusilnik velikokrat zamenja 'fleksarca'. Beseda – kot velika večina pogovornih besed za orodje – izhaja iz nemščine. 'Flex' v nemščini pomeni kotni brusilnik, 'flexen' pa rezati s kotnim brusilnikom.

Kakšna dela pa pravzaprav lahko opravljamo s kotnim brusilnikom? Laiki ob tem izrazu najprej pomislijo, da gre najverjetneje za brusilnik s katerim lahko zbrusimo v kotih. V resnici pa je kotni brusilnik zato, ker z njim brusimo, še večkrat pa kar režemo, pod kotom. In kaj lahko režemo in brusimo? Kamen ali železo, odvisno od brusilne plošče, ki jo vpnemo v vpenjalno glavo 'fleksarce'.

Bormašina

'Bormašina' je primer besede, ki se na poti iz nemščine v slovenščino ni prav nič spremenila (če zanemarimo pisavo in za nemški jezik značilno izgovorjavo). V obeh jezikih je 'bormašina' oz. 'Bohrmaschina' vrtalni stroj oz. vrtalnik. Tudi sam prevod v slovenščino je pravzaprav dobeseden, saj 'bohren' v nemščini pomeni vrtati, 'maschina' pa je vsem dobro poznan izraz za stroj.

In v kaj vse lahko vrtamo z bormašino? To zavisi od vrste vrtalnega stroja in njegovih zmogljivosti. Sicer pa z vrtalniki lahko vrtamo v različne površine, na primer v les, beton, zidake, siporeks, plastiko, kovino in druge materiale.

Cirkularka

Krožna žaga, marsikomu bolj znana kot 'cirkularka', je ena redkih izposojenk, ki jo najdemo tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika:

cirkulárka -e ž (ȃ) stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo, krožna žaga: obrezovati deske s cirkularko / po okoliških vaseh žaga drva s cirkularko; jermen za cirkularko

Od kod smo prevzeli besedo, pa bi lahko razložili na več načinov. Če se držimo predpostavke, da smo večino besed za orodja prevzeli iz nemškega jezika, bi lahko izhajali iz dejstva, da 'zirkular' v nemščini pomeni okroglo in da prav zato tudi mi krožni žagi rečemo cirkularka. A zanimivo je, da je krožna žaga v nemščini 'Kreissäge', kar pa s 'cirkularko' nima kaj dosti skupnega.

Drugače je v angleščini in romanskih jezikih, kot so italijanščina, španščina in francoščina; tam krožni žagi rečejo 'circular saw', 'sega circulare', 'sierra circular' in 'scie circulaire'. A prav vsi jeziki, tako pravkar našteti, kot zgoraj omenjena nemščina, so besedo za krog prevzeli iz latinščine, kjer je beseda 'circus' pomenila krog. Zato bi namesto tega, da iščemo izvor v enem od sodobnih jezikov, lahko rekli, da cirkularka - pa četudi le posredno - prihaja kar iz latinščine.

In ko govorimo o cirkularki, kakšno krožno žago imamo pravzaprav v mislih? Brez dvoma gre za žago, ki ima za rezilo okroglo rezalno ploščo, a slednjo ima tako ročna krožna žaga, zajeralna žaga kot tudi stabilna žaga. Najpogosteje se z besedo circularka nanašamo na stabilno žago, torej tisto, ki je vpeta na pripadajočo delovno mizo.

Šraufštok

Ko govorimo o šraufštoku ne govorimo o vijaku v žgani pijači Stock, pač pa o orodju za vpenjanje, po slovensko o primežu. Nemško besedo schraubstock smo si izposodili in jo popačili v šraufštok. In kaj pravzaprav pomeni?

Schrauben pomeni privijati, stock pa palico (ima sicer še več različnih pomenov) in primež deluje prav tako, da palico privijemo in v primež tako vpnemo predmet, ki ga želimo obdelati.

Primež pride prav v vsaki delavnici, tako domači kot profesionalni. Prav nam pride pri delu z lesom in kovino.

Šmirgl papir

Kaj rečete, ko morate nekaj pobrusiti? V trgovino moram po smirkov papir/brusni papir/šmirglpapir? Največ vas verjetno uporabi besedo šmirglpapir in tudi nam je najbolj domača. Beseda je sicer izposojenka iz nemščine, kjer brusnemu papirju rečejo Schmirgelpapier, dobeseden prevod zanj pa je smirkov papir. In kaj pravzaprav je smirkov papir oz. kaj sploh je smirek?

SSKJ pravi sledeče:

smírek -rka m (í) 1. min. drobnozrnati korund s primesmi drugih rudnin: sestav smirka 2. poljud. zelo trden papir, na eni strani posut z zrnci smirka za brušenje kovinskih delov, strok. smirkov papir: drgniti s smirkom; odstraniti rjo z jekleno krtačo in smirkom ♪

Smirek je torej korund. In kaj je korund? Korund je mineral aluminijevega oksida in se danes najpogosteje uporablja za brusne papirje. A ni bilo vselej tako…

Prva dokumentirana uporaba »šmirglpapirja« je iz 13. stoletja. Ustvarili so ga tako, da so na pergament prilepili zdrobljene drobce školjk, semen in pesek. Ponekod pa so stoletja nazaj za brušenje uporabljali kar kožo morskega psa.

John Oakley je leta 1833 ustvaril brusni papir z delci stekla, odkritje novih lepil pa mu je omogočalo masovno proizvodnjo.

Danes obstaja veliko različnih vrst smirkovega papirja, narejenega iz različnih materialov. Podloga je lahko papir, blago, poliestrska vlakna (PET) ali guma. Brusna površina pa je lahko kremen, granit, aluminijev oksid (danes najpogosteje rabljen), silicijev karbid (uporabljen za mokro brušenje), kromov (III) oksid, pa tudi diamant.

Tudi oblike so danes raznolike, od lista, traku, diska, zvitka, do gobice.

Brusni papirji pa se ne razlikujejo le po obliki in brusni površini, marveč tudi po granulaciji, ki je označena s številkami. Najnižje vrednosti predstavljajo bolj grob, višje pa bolj fin brusni papir. Številke se gibljejo od 24 do 1200, katera granulacija služi kateremu namenu pa predstavljamo v tabeli:

30	Zelo grobo. Namenjeno hitremu odstranjevanju materiala, na primer za masivna lesena tla.
50	Grobo. Za hitro odstranjevanje materiala.
80	Srednje grobo. Za brušenje lesa pri pripravi na lakiranje ali barvanje.
120	Fino. Za brušenje lesa pri pripravi na lakiranje ali barvanje.Ni primerno za odstranjevanje laka ali barve. Primerno za čiščenje ometa ali vodnih madežev na lesu.
180	Zelo fino. Za brušenje lesa.
240	Zelo fino. Za brušenje površine med nanosi barve ali laka.
320	Ekstra fino. Začetno poliranje lesa.
500	Super fino. Za končno poliranje lesa.
1000	Ultra fino. Za končno poliranje površin.

Penzl

Penzl je popačenka, ki smo jo prevzeli iz nemščine, kjer čopiču rečejo Pinsel. Čopič nam seveda ni uganka, ni kakšen zapleten stroj, za katerega bi se spraševali kako sploh deluje. Pa vendar je zagotovo tudi o čopiču kaj, kar še niste vedeli.

Ščetke podobne čopiču so uporabljali že v paleolitiku, pred približno 2.500.000 leti so s podobnim pripomočkom nanašali pigmente, ko so ustvarjali stenske poslikave v slavni Altamiri. Tudi Egipčani so z variacijo čopiča ustvarjali slikarije v grobnicah. Na Kitajskem pa so čopič najprej uporabljali za pisanje, natančneje za kaligrafijo.

Danes imamo čopičev malo morje, različnih debelin, oblik in seveda z različnimi ščetinami. Kakšne ščetine izberemo je odvisno od namena, za katerega čopič uporabimo. Najpogosteje se za čopiče uporablja prašičjo dlako. Živalska vlakna so prožna in dobro vpijajo barvo. Poleg prašičje dlake, se za čopiče uporablja tudi dlaka veveric, jazbecev, volov in konj.

Živalske ščetine velikokrat nadomestijo sintetične, narejene bodisi iz akrila, najlona ali poliestra. Ko kupujemo čopič za barvanje, so nam navadno na voljo tako tisti s prašičjimi ščetinami kot tisti iz sintetičnih vlaken, katerega bomo izbrali je v največji meri stvar osebne preference, le pri barvah na vodni osnovi velja paziti, te se namreč bolje nanašajo s čopičem s sintetičnimi vlakni.